Peče, razžira, občutek je neopisljivo gromozanski. Poslavljati se od ljudi, ki ti pomenijo cel svet, jih na kakršnikoli način spustiti od sebe, čeprav bi jih najraje stisnil v svojo pest, potisnil k srčnemu utripu in poglobil v večnost.


Bil je čas užitkov, teka po pesku, pogrezanja vanj in vse globje sva se pogrezala midva. Čeprav sem vedela da je nekje rok trajanja, da se bodo podrle te palačice in fantazijski svetovi, sem se prepustila. Izčrpavala sva se s pogovori in prižgala sva ogenj dolgim zimskim, najinim nočem.

Še dolgo po tem, ko se je to res zgodilo, še vedno delim jutra s teboj, četudi jih sovražim in opazujem zahod s teboj, na drugi strani mesta.

Manipuliram s svojimi čustvi, da so videti zabledela in preč...pa tudi z vetrom, da ti še vedno nosi moje lepe misli...in poljube.

Pravijo, da se ni na nikogar, oz. na nič sploh dobro navezati v tolikšni meri, da brez tega ne gre več. A jaz se vedno znova najbolj evforično in veselo oklepam spominov, takšnih ali drugačnih malenkostnih dejanj, ki mi pomenijo cel svet in navsezadnje ljudi, ki jim uspe vstopiti v moje življenje, ljudi, ki jih imam rada, ki mi lepšajo življenje. Tako teško je reči, da bi se z vsemi temi delčki mozaika, mojega življenja, lahko kakorkoli poslovila. So tu, so jaz...in čeprav mnogokrat zaradi njihove odsotnosti, ali pa ker krepko zavijugajo pod mojimi pričakovanji boli in gre mnogo solzic in prečakanih, naučakanih ali kako drugače pretprenih trenukov...Je občutek, da me osrečujejo še zmeraj tisti balzam, za katerega sem pripravljena plačati vso ceno.
Ne znam se iti polovičarskih stvari, čustev, odnosov, življenja. Doživljam maksimalno, zajemam in črpam z vsem, kar imam in ko želim dati, dam vse. Pa naj bo še tako narobe ali kakorkoli čudno...

Morda sem jaz tista, ki živi oranžno. Jaz imam svoj pomarančni svet.

The distance it is no real friend
And time will take its time
And you will find that in the end
It brings you me -
This lonely sailor.
Oh, yes, I'm ready for the storm...

Eko ljubezen.
razpokani šivi.
neizrekljive besede.
otroški smeh.
njena dva čopka.
njegova seksi energija.
čičkečačke.
vonj po svežem.
Svoboda.
velik ponijev.
preokusn sladoled.
moja noč.

odlomljena konica barvice

Danes sem se zabubila v ogromen mehurček.
Takšen, ki je vonja po všečnosti in izgleda kot klobka volne.
Spletla sem se v niti, med katerimi vsaka izmed njih je prepredena
s tvojim imenom.

Iščem se v odsevu majnih, centimetrskih ogledalc in si rišem in rišem.
Ogromno hrepenim, mogoče celo preveč. Vsak trenutek je v meni več entuziazma, čeprav mi ga vedno znova nekaj želi spraviti v škatlice in odposlati vsem povprek.

Vem, da sem patetična in najraje bi utopila v žlici (metinega) čaja..
Lepljivo bi se utapljala in nato bi se prebudila, kot vsako jutro-
s tistim absintastim občutkom, ki te postavi med obledelo resničnost in nadhudo fikcijo, ter
si narisala nov mehurček.

bungle in the jungle and my little girl blues

Sedim v prazni sobi v Ljubljani. Prazni ne zato, ker v njej ne bi bilo miljon reči (modrci na vseh koncih in krajih, listi z notami po tleh, tu in tam kakšen kozarec na pol polne cedevite in kakšna barvica , pa čopič-skratka prostor dveh kreativnih mladih punc)...prazen je zato, ker v njem ni moje Nuše. Poslušam komad bungle in the jungle od jethro tulla..ki je tisti najin..."i'm a tiger, when i want love, but i'm a snakeee, if we disagree"...
Nuša je nekega dne rekla, da človeka, ki ga imaš rad, ne moreš pogrešati..a jaz njo definitivno lahko. Malokdaj pišem takole o ljudeh, ki so mi blizu (navadno si jih malo izmišljujem ali pa govorim o tretji osebi). Ne vem zakaj včasih tako teško izustimo tisti HVALA, kajti niti malo samoumevno ni, da imamo v življenju takšne osebe..takšne nadzemeljsko povezane z nami..takšne, ki so zmeraj na pravem mestu, ob pravem času...takšne, ki naredijo stvari vedno boljše, kot si sploh upaš pričakovati.
Nušo imam, imam rada, že odkar pomnim zase. Ve skoraj za vsako mojo čačkarijo, je shramba mojih idej, ki jih skupaj z mano raztolmači. Nuša je edin človek, ki se mu pustim do kraja skritizirat in oseba, ki vedno najde prave besede za moje napade panike. Občudujem in obožujem njen glas, njeno voljo in neverjetno (ne morem najdit primernejšega izraza) kot zajebano štimungo. She's my inspiration! Rada jo imam, ko zaspi na učnem gradivu, rada jo imam ko pozno v noč "tipka" po klavirju pa ne morem spat...rada jo imam ko se odpravlja od doma in medtem razmeče vse...rada jo imam ko mi skuha makarone, ko imava mačka :)
Nuša hvala za vse pogovore, za vse trenutke ko prideš "na pol poti" (postelji imava meter pa pol narazen), hvala ker mi poveš da mi tisto krilo nardi res ogromno rit, hvala ker prenašaš, da poslušam en in isti komad po cel teden, ker živiva v tej mali kreativni luknji v največjem možnem sožitju, ker mi ni treba razlagati stvari, pa že po izrazu na mojem obrazu veš, kako stojijo zadeve, ker v življenju pred mene ne boš postavla banane in, ker si ne glede na najina črna obdobja ali kakšen "silence" zmulan dan..še vedno tista barvasta plat mojega življenja. Ker se ti nikoli, ampak res nikoli ne zgodi, da "pozabiš", da "ne veš", da "nočeš"...
zato, draga moja...vzamem teglo linolade in natočim si bishe..še vedno poslušam en in isti najin komad, mislim na najino najlepše poletje na Orebiču, na vse tiste prehihitane, preplesane, prepite noči...na najino prvo "interakcijo" v vrtcu (ena sama gumica?) :)...in mislim nate...

drawing

Ko rišem, si zgradim tisto majhno hišico sredi ničesar,
takrat se počutim najbolj izpoponjeno, najbolj v presežkih in
najboljnadnad. (raztegne roki v obe strani, kot otrok, ki opisuje kako zelo ima nekaj/nekoga rad)

Takrat lahko preskočim najširšje in najgrše luže.
Takrat sem največja fenica banan.
Takrat povem vse tisto, kar je neizrekljivo.

In plapola in vre in buhti..
Barvne eksplozije, brain stormingi, strah in mila bitjeca.
In tako prekleto dobro je to opazovati, se prepustiti in storiti.

Moji najlepši orgazmi.