Sedim v prazni sobi v Ljubljani. Prazni ne zato, ker v njej ne bi bilo miljon reči (modrci na vseh koncih in krajih, listi z notami po tleh, tu in tam kakšen kozarec na pol polne cedevite in kakšna barvica , pa čopič-skratka prostor dveh kreativnih mladih punc)...prazen je zato, ker v njem ni moje Nuše. Poslušam komad bungle in the jungle od jethro tulla..ki je tisti najin..."i'm a tiger, when i want love, but i'm a snakeee, if we disagree"...
Nuša je nekega dne rekla, da človeka, ki ga imaš rad, ne moreš pogrešati..a jaz njo definitivno lahko. Malokdaj pišem takole o ljudeh, ki so mi blizu (navadno si jih malo izmišljujem ali pa govorim o tretji osebi). Ne vem zakaj včasih tako teško izustimo tisti HVALA, kajti niti malo samoumevno ni, da imamo v življenju takšne osebe..takšne nadzemeljsko povezane z nami..takšne, ki so zmeraj na pravem mestu, ob pravem času...takšne, ki naredijo stvari vedno boljše, kot si sploh upaš pričakovati.
Nušo imam, imam rada, že odkar pomnim zase. Ve skoraj za vsako mojo čačkarijo, je shramba mojih idej, ki jih skupaj z mano raztolmači. Nuša je edin človek, ki se mu pustim do kraja skritizirat in oseba, ki vedno najde prave besede za moje napade panike. Občudujem in obožujem njen glas, njeno voljo in neverjetno (ne morem najdit primernejšega izraza) kot zajebano štimungo. She's my inspiration! Rada jo imam, ko zaspi na učnem gradivu, rada jo imam ko pozno v noč "tipka" po klavirju pa ne morem spat...rada jo imam ko se odpravlja od doma in medtem razmeče vse...rada jo imam ko mi skuha makarone, ko imava mačka :)
Nuša hvala za vse pogovore, za vse trenutke ko prideš "na pol poti" (postelji imava meter pa pol narazen), hvala ker mi poveš da mi tisto krilo nardi res ogromno rit, hvala ker prenašaš, da poslušam en in isti komad po cel teden, ker živiva v tej mali kreativni luknji v največjem možnem sožitju, ker mi ni treba razlagati stvari, pa že po izrazu na mojem obrazu veš, kako stojijo zadeve, ker v življenju pred mene ne boš postavla banane in, ker si ne glede na najina črna obdobja ali kakšen "silence" zmulan dan..še vedno tista barvasta plat mojega življenja. Ker se ti nikoli, ampak res nikoli ne zgodi, da "pozabiš", da "ne veš", da "nočeš"...
zato, draga moja...vzamem teglo linolade in natočim si bishe..še vedno poslušam en in isti najin komad, mislim na najino najlepše poletje na Orebiču, na vse tiste prehihitane, preplesane, prepite noči...na najino prvo "interakcijo" v vrtcu (ena sama gumica?) :)...in mislim nate...
Ni komentarjev:
Objavite komentar