Pravijo, da se ni na nikogar, oz. na nič sploh dobro navezati v tolikšni meri, da brez tega ne gre več. A jaz se vedno znova najbolj evforično in veselo oklepam spominov, takšnih ali drugačnih malenkostnih dejanj, ki mi pomenijo cel svet in navsezadnje ljudi, ki jim uspe vstopiti v moje življenje, ljudi, ki jih imam rada, ki mi lepšajo življenje. Tako teško je reči, da bi se z vsemi temi delčki mozaika, mojega življenja, lahko kakorkoli poslovila. So tu, so jaz...in čeprav mnogokrat zaradi njihove odsotnosti, ali pa ker krepko zavijugajo pod mojimi pričakovanji boli in gre mnogo solzic in prečakanih, naučakanih ali kako drugače pretprenih trenukov...Je občutek, da me osrečujejo še zmeraj tisti balzam, za katerega sem pripravljena plačati vso ceno.
Ne znam se iti polovičarskih stvari, čustev, odnosov, življenja. Doživljam maksimalno, zajemam in črpam z vsem, kar imam in ko želim dati, dam vse. Pa naj bo še tako narobe ali kakorkoli čudno...

Morda sem jaz tista, ki živi oranžno. Jaz imam svoj pomarančni svet.