Danes sem se zabubila v ogromen mehurček.
Takšen, ki je vonja po všečnosti in izgleda kot klobka volne.
Spletla sem se v niti, med katerimi vsaka izmed njih je prepredena
s tvojim imenom.
Iščem se v odsevu majnih, centimetrskih ogledalc in si rišem in rišem.
Ogromno hrepenim, mogoče celo preveč. Vsak trenutek je v meni več entuziazma, čeprav mi ga vedno znova nekaj želi spraviti v škatlice in odposlati vsem povprek.
Vem, da sem patetična in najraje bi utopila v žlici (metinega) čaja..
Lepljivo bi se utapljala in nato bi se prebudila, kot vsako jutro-
s tistim absintastim občutkom, ki te postavi med obledelo resničnost in nadhudo fikcijo, ter
si narisala nov mehurček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar