Ko rišem, si zgradim tisto majhno hišico sredi ničesar,
takrat se počutim najbolj izpoponjeno, najbolj v presežkih in
najboljnadnad. (raztegne roki v obe strani, kot otrok, ki opisuje kako zelo ima nekaj/nekoga rad)
Takrat lahko preskočim najširšje in najgrše luže.
Takrat sem največja fenica banan.
Takrat povem vse tisto, kar je neizrekljivo.
In plapola in vre in buhti..
Barvne eksplozije, brain stormingi, strah in mila bitjeca.
In tako prekleto dobro je to opazovati, se prepustiti in storiti.
Moji najlepši orgazmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar