Rada grešim, tako vijolično in tudi površno.
Nežno in počasi,
s kozarcem medu na terasi in perverznimi mislimi
nekje pri tebi.

Poravnam si krilo, pod katero se skriva moje asimetrično telo
in rahlo zajamram.
Včasih je stvari teško razložiti, in nekaterih preprosto ni treba.
Nadišavim se z opojnim občutkom dvoma,
zakaj ravno ta me umesti med vprašaj in klicaj,
ki si mi ju tako spretno nakracal.

Umestim se med vse tiste črte na ulici, ki jih rišejo tlakovci,
po katerih tako spretno hodim, še zaradi nedolžne otroške igrice
in te strastno, malo...
KRADEM.