Eko ljubezen.
razpokani šivi.
neizrekljive besede.
otroški smeh.
njena dva čopka.
njegova seksi energija.
čičkečačke.
vonj po svežem.
Svoboda.
velik ponijev.
preokusn sladoled.
moja noč.

odlomljena konica barvice

Danes sem se zabubila v ogromen mehurček.
Takšen, ki je vonja po všečnosti in izgleda kot klobka volne.
Spletla sem se v niti, med katerimi vsaka izmed njih je prepredena
s tvojim imenom.

Iščem se v odsevu majnih, centimetrskih ogledalc in si rišem in rišem.
Ogromno hrepenim, mogoče celo preveč. Vsak trenutek je v meni več entuziazma, čeprav mi ga vedno znova nekaj želi spraviti v škatlice in odposlati vsem povprek.

Vem, da sem patetična in najraje bi utopila v žlici (metinega) čaja..
Lepljivo bi se utapljala in nato bi se prebudila, kot vsako jutro-
s tistim absintastim občutkom, ki te postavi med obledelo resničnost in nadhudo fikcijo, ter
si narisala nov mehurček.

bungle in the jungle and my little girl blues

Sedim v prazni sobi v Ljubljani. Prazni ne zato, ker v njej ne bi bilo miljon reči (modrci na vseh koncih in krajih, listi z notami po tleh, tu in tam kakšen kozarec na pol polne cedevite in kakšna barvica , pa čopič-skratka prostor dveh kreativnih mladih punc)...prazen je zato, ker v njem ni moje Nuše. Poslušam komad bungle in the jungle od jethro tulla..ki je tisti najin..."i'm a tiger, when i want love, but i'm a snakeee, if we disagree"...
Nuša je nekega dne rekla, da človeka, ki ga imaš rad, ne moreš pogrešati..a jaz njo definitivno lahko. Malokdaj pišem takole o ljudeh, ki so mi blizu (navadno si jih malo izmišljujem ali pa govorim o tretji osebi). Ne vem zakaj včasih tako teško izustimo tisti HVALA, kajti niti malo samoumevno ni, da imamo v življenju takšne osebe..takšne nadzemeljsko povezane z nami..takšne, ki so zmeraj na pravem mestu, ob pravem času...takšne, ki naredijo stvari vedno boljše, kot si sploh upaš pričakovati.
Nušo imam, imam rada, že odkar pomnim zase. Ve skoraj za vsako mojo čačkarijo, je shramba mojih idej, ki jih skupaj z mano raztolmači. Nuša je edin človek, ki se mu pustim do kraja skritizirat in oseba, ki vedno najde prave besede za moje napade panike. Občudujem in obožujem njen glas, njeno voljo in neverjetno (ne morem najdit primernejšega izraza) kot zajebano štimungo. She's my inspiration! Rada jo imam, ko zaspi na učnem gradivu, rada jo imam ko pozno v noč "tipka" po klavirju pa ne morem spat...rada jo imam ko se odpravlja od doma in medtem razmeče vse...rada jo imam ko mi skuha makarone, ko imava mačka :)
Nuša hvala za vse pogovore, za vse trenutke ko prideš "na pol poti" (postelji imava meter pa pol narazen), hvala ker mi poveš da mi tisto krilo nardi res ogromno rit, hvala ker prenašaš, da poslušam en in isti komad po cel teden, ker živiva v tej mali kreativni luknji v največjem možnem sožitju, ker mi ni treba razlagati stvari, pa že po izrazu na mojem obrazu veš, kako stojijo zadeve, ker v življenju pred mene ne boš postavla banane in, ker si ne glede na najina črna obdobja ali kakšen "silence" zmulan dan..še vedno tista barvasta plat mojega življenja. Ker se ti nikoli, ampak res nikoli ne zgodi, da "pozabiš", da "ne veš", da "nočeš"...
zato, draga moja...vzamem teglo linolade in natočim si bishe..še vedno poslušam en in isti najin komad, mislim na najino najlepše poletje na Orebiču, na vse tiste prehihitane, preplesane, prepite noči...na najino prvo "interakcijo" v vrtcu (ena sama gumica?) :)...in mislim nate...

drawing

Ko rišem, si zgradim tisto majhno hišico sredi ničesar,
takrat se počutim najbolj izpoponjeno, najbolj v presežkih in
najboljnadnad. (raztegne roki v obe strani, kot otrok, ki opisuje kako zelo ima nekaj/nekoga rad)

Takrat lahko preskočim najširšje in najgrše luže.
Takrat sem največja fenica banan.
Takrat povem vse tisto, kar je neizrekljivo.

In plapola in vre in buhti..
Barvne eksplozije, brain stormingi, strah in mila bitjeca.
In tako prekleto dobro je to opazovati, se prepustiti in storiti.

Moji najlepši orgazmi.

.

Kobilica skače po meni.
Turu turai.
pfej, predsodki, kako preveč uporabljivi ste.

Rada imam piko na svojem ušesu,
pa tudi mnogo drugih.

Skodelica čaja in postelja, ki jo raje, kot na sredo sobe prestavim na torek in...
se znova strpam v svojo podmornico.

Mjaw.

Rada grešim, tako vijolično in tudi površno.
Nežno in počasi,
s kozarcem medu na terasi in perverznimi mislimi
nekje pri tebi.

Poravnam si krilo, pod katero se skriva moje asimetrično telo
in rahlo zajamram.
Včasih je stvari teško razložiti, in nekaterih preprosto ni treba.
Nadišavim se z opojnim občutkom dvoma,
zakaj ravno ta me umesti med vprašaj in klicaj,
ki si mi ju tako spretno nakracal.

Umestim se med vse tiste črte na ulici, ki jih rišejo tlakovci,
po katerih tako spretno hodim, še zaradi nedolžne otroške igrice
in te strastno, malo...
KRADEM.

ale hile

well..here i am, again or something :) Pozdrav, sem Nea. Mejhna,raztresena, sanjava,barvna,naivna,vsekakor preveč zakomplicirana, a polna življenja in čustev. Bloga sem se posluževala že nekej časa nazaj, pa sem zaradi rahlega kompleksa objavljanja moje pisarije, predvsem poezije stvar nekoliko opustila.Danes pa me je vnova zagrabila tista stara želja po tem, da svoje misli, čustva, svoja doživetja spet malo "podelim". Gre že samo veselje ob prebiranju starih besedil, ob katerih prepoznam kaj se mi je takrat dogajalo, marsikater svoj ustvarjalni proces in če ne drugega, se nasmejim nad marsikatero neumnostjo, ki mi je šla takrat po glavi...a vendarle sem ravno z njo postala bolšja, večja, močnejša,lepša..hja ne pretiravajmo...živim,živela sem vedno s polno paro in zajemala vse okrog s polno žlico...zdej pa jo znova malo odstopim..so, stay tuned ;)