Žrem kapljice. Eno za drugo hlastam. Režim se kot obupen zavaljen maček iz Alice. Oh, ti režalka jaz. Medtem ko gola tečem in me obliva dež, z vsako pustim tam nekaj nemira, ki sem ga prinesla. Je sauvent sauvon dans les flaques. mMm..ti si morje, jaz pa gola skala.

Očitno sem si danes spet oblekla prevelika krila.
Paše mi.

Vem ,da ne smem, a ravno zato je tako zelo mamljivo. Vem, da ne znam, a ravno to me žene, k temu, da to storim. Vem da sem proti vsemu temu tako prekleto drobcena, pa vendar se že samo zaradi vseh Ne-jev počutim grozno veliko in polno.
Zato me premika misel po tem, kar prihaja in želja po novem obrazu, ki si ga "oblačim" , medtem ko pridno pospravljam spomine in rišem črte med občutki sramu in popuščanja.
Najhuje je tistim, ki bežijo pred vsem nemirom. Tem, ki ne čutijo vseh nihajev pred orgazmom in šepetov vetra. Tem, ki nimajo nikoli občutka, da bodo od čustev eksplodirali.
Kjub vsem verigam, še vedno verjamem v bližino dveh. V moč, ki jo lahko dve bitji združita, pa čeprav jo prav tako lahko tudi razdelika. Ksh.
star časopisni članek, jutro s cvetnim prahom zaradi katerega kiham, mačkarija, tike tike tačke, nostalgično...
daj, daj...natoči mi že "kave"...

Priznam. Sem nepopravljiv estet. Ajebiga.

Peče, razžira, občutek je neopisljivo gromozanski. Poslavljati se od ljudi, ki ti pomenijo cel svet, jih na kakršnikoli način spustiti od sebe, čeprav bi jih najraje stisnil v svojo pest, potisnil k srčnemu utripu in poglobil v večnost.


Bil je čas užitkov, teka po pesku, pogrezanja vanj in vse globje sva se pogrezala midva. Čeprav sem vedela da je nekje rok trajanja, da se bodo podrle te palačice in fantazijski svetovi, sem se prepustila. Izčrpavala sva se s pogovori in prižgala sva ogenj dolgim zimskim, najinim nočem.

Še dolgo po tem, ko se je to res zgodilo, še vedno delim jutra s teboj, četudi jih sovražim in opazujem zahod s teboj, na drugi strani mesta.

Manipuliram s svojimi čustvi, da so videti zabledela in preč...pa tudi z vetrom, da ti še vedno nosi moje lepe misli...in poljube.

Pravijo, da se ni na nikogar, oz. na nič sploh dobro navezati v tolikšni meri, da brez tega ne gre več. A jaz se vedno znova najbolj evforično in veselo oklepam spominov, takšnih ali drugačnih malenkostnih dejanj, ki mi pomenijo cel svet in navsezadnje ljudi, ki jim uspe vstopiti v moje življenje, ljudi, ki jih imam rada, ki mi lepšajo življenje. Tako teško je reči, da bi se z vsemi temi delčki mozaika, mojega življenja, lahko kakorkoli poslovila. So tu, so jaz...in čeprav mnogokrat zaradi njihove odsotnosti, ali pa ker krepko zavijugajo pod mojimi pričakovanji boli in gre mnogo solzic in prečakanih, naučakanih ali kako drugače pretprenih trenukov...Je občutek, da me osrečujejo še zmeraj tisti balzam, za katerega sem pripravljena plačati vso ceno.
Ne znam se iti polovičarskih stvari, čustev, odnosov, življenja. Doživljam maksimalno, zajemam in črpam z vsem, kar imam in ko želim dati, dam vse. Pa naj bo še tako narobe ali kakorkoli čudno...

Morda sem jaz tista, ki živi oranžno. Jaz imam svoj pomarančni svet.

The distance it is no real friend
And time will take its time
And you will find that in the end
It brings you me -
This lonely sailor.
Oh, yes, I'm ready for the storm...

Eko ljubezen.
razpokani šivi.
neizrekljive besede.
otroški smeh.
njena dva čopka.
njegova seksi energija.
čičkečačke.
vonj po svežem.
Svoboda.
velik ponijev.
preokusn sladoled.
moja noč.