Peče, razžira, občutek je neopisljivo gromozanski. Poslavljati se od ljudi, ki ti pomenijo cel svet, jih na kakršnikoli način spustiti od sebe, čeprav bi jih najraje stisnil v svojo pest, potisnil k srčnemu utripu in poglobil v večnost.


Bil je čas užitkov, teka po pesku, pogrezanja vanj in vse globje sva se pogrezala midva. Čeprav sem vedela da je nekje rok trajanja, da se bodo podrle te palačice in fantazijski svetovi, sem se prepustila. Izčrpavala sva se s pogovori in prižgala sva ogenj dolgim zimskim, najinim nočem.

Še dolgo po tem, ko se je to res zgodilo, še vedno delim jutra s teboj, četudi jih sovražim in opazujem zahod s teboj, na drugi strani mesta.

Manipuliram s svojimi čustvi, da so videti zabledela in preč...pa tudi z vetrom, da ti še vedno nosi moje lepe misli...in poljube.

Pravijo, da se ni na nikogar, oz. na nič sploh dobro navezati v tolikšni meri, da brez tega ne gre več. A jaz se vedno znova najbolj evforično in veselo oklepam spominov, takšnih ali drugačnih malenkostnih dejanj, ki mi pomenijo cel svet in navsezadnje ljudi, ki jim uspe vstopiti v moje življenje, ljudi, ki jih imam rada, ki mi lepšajo življenje. Tako teško je reči, da bi se z vsemi temi delčki mozaika, mojega življenja, lahko kakorkoli poslovila. So tu, so jaz...in čeprav mnogokrat zaradi njihove odsotnosti, ali pa ker krepko zavijugajo pod mojimi pričakovanji boli in gre mnogo solzic in prečakanih, naučakanih ali kako drugače pretprenih trenukov...Je občutek, da me osrečujejo še zmeraj tisti balzam, za katerega sem pripravljena plačati vso ceno.
Ne znam se iti polovičarskih stvari, čustev, odnosov, življenja. Doživljam maksimalno, zajemam in črpam z vsem, kar imam in ko želim dati, dam vse. Pa naj bo še tako narobe ali kakorkoli čudno...

Morda sem jaz tista, ki živi oranžno. Jaz imam svoj pomarančni svet.

The distance it is no real friend
And time will take its time
And you will find that in the end
It brings you me -
This lonely sailor.
Oh, yes, I'm ready for the storm...