Sem med nalaganjem fotk iz Amerike, našla tole posrečeno, ki je nastala med potjo na letališče. In me je spomnla na eno misel Douglas Adamsa:I think fish is nice, but then I think that rain is wet, so who am I to judge?

Dejansko ne vem zakaj točno...ampak verjetno zato, ker je teško bit daleč od ljudi ki ti veliko pomenjo in hkrati ne bit prestrašen in dvomljiv.
bom postala nekej iz arhivov:

Takrat, ko postanemo izredno slabotni in ujeti sami v sebe, takrat se vprašam, kaj je tisto zaradi česar izrečem, da ga ljubim? Kaj je tisto, kar mi prinaša mir? Kaj je tisto zaradi česar mu položim svoje zaupanje v njegove dlani?

Zaupam mu, ko poznam njegove spomine.

Ljubim ga, ko poznam njegove spomine.

Varujem ga, ko poznam njegove spomine.

Čuvam ga, ko poznam njegove spomine.

Če od tega nimam "nič" ali pa izredno malo, potem in takrat, ga imam samo rada.

za trenutek nekega časa...

za prepuščanje telesnih sokov...

za pozabljanje...

za utapljanje...

za čakanje novega dneva...

With love. lots of.
Nea