Žrem kapljice. Eno za drugo hlastam. Režim se kot obupen zavaljen maček iz Alice. Oh, ti režalka jaz. Medtem ko gola tečem in me obliva dež, z vsako pustim tam nekaj nemira, ki sem ga prinesla. Je sauvent sauvon dans les flaques. mMm..ti si morje, jaz pa gola skala.

Očitno sem si danes spet oblekla prevelika krila.
Paše mi.

Vem ,da ne smem, a ravno zato je tako zelo mamljivo. Vem, da ne znam, a ravno to me žene, k temu, da to storim. Vem da sem proti vsemu temu tako prekleto drobcena, pa vendar se že samo zaradi vseh Ne-jev počutim grozno veliko in polno.
Zato me premika misel po tem, kar prihaja in želja po novem obrazu, ki si ga "oblačim" , medtem ko pridno pospravljam spomine in rišem črte med občutki sramu in popuščanja.
Najhuje je tistim, ki bežijo pred vsem nemirom. Tem, ki ne čutijo vseh nihajev pred orgazmom in šepetov vetra. Tem, ki nimajo nikoli občutka, da bodo od čustev eksplodirali.
Kjub vsem verigam, še vedno verjamem v bližino dveh. V moč, ki jo lahko dve bitji združita, pa čeprav jo prav tako lahko tudi razdelika. Ksh.
star časopisni članek, jutro s cvetnim prahom zaradi katerega kiham, mačkarija, tike tike tačke, nostalgično...
daj, daj...natoči mi že "kave"...

Priznam. Sem nepopravljiv estet. Ajebiga.